Pregovori o čebelah

Kar so pri čebelah piki, to so pri ljudeh – jeziki.

Na med se lovijo mušice, na sladke besede – norice.

Kolikor dni sneg leži – toliko dni smreka medi.

Čebela taka je kot njiva: če hočeš, da kaj da ti, ji moraš tudi dati in ne samo jemati.

Blaženi časi ko hoja medi, da čebelarjem se srce topi; takrat ciganski je direndaj, večne selitve iz kraja v kraj.

Ne mogle imeti medu bi čebele, če žela strupenega ne bi imele.

Čas, ko ajda zadiši, čebelarjem up zbudi. Kadar pa ajde je konec, je največkrat – prazen lonec.

Domišljuje marsikdo si, da je umen čebelar, a nazadnje se izkaže, da neveden je šušmar.

Ob dobrih smo letinah radi vsi muharji glasni bahači, zato pa smo bili in bomo kljub letinam dobrim – berači.

Premajhni panjiči, številni rojiči nezmožni slabiči, spomladi mrliči.

Kdor negovati čebelic ne zna, s čmrlji naj rajši se bavi, peča; ti se sami preživijo poleti, zanje za zimo ni treba skrbeti.

V letih medenih vse polno se čebelarjev pojavi, toda le eno brezplodno vse špekulante ozdravi.

Nesrečna lastnost čebelarje mori, da vsak bi bil rad izumitelj. Kdor trmasto takim mamilom sledi, največkrat je le – polomitelj.

Bodi priden kot čebela!

Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo.

Prava ljubezen je slajša kot čebelji med.

Besede so kot čebele, imajo med in želo.

Kadar skrb me tare, žalost me prešine, pri čebelah razvedrim se, skrb pozabim, žalost mine.

Kdor zna s čebelami ravnati, ni treba se pika mu bati.

Ko delo vaše opazujem, lenobe svoje se sramujem.

Tisti, ki se mu cedita med in mleko, se ne ukvarja s čebelami in kravami.

Če dobre uspehe z desetimi panji dosežeš ne misli, da se s stotimi prav tako dobro odrežeš.

Če hočeš točiti med, ne mlati po panjih.

Spredaj z medom maže zadaj figo kaže.

Čebela, ki si naloži preveč, ne pride domov.

Ne piči vsaka čebela, ki okrog glave šum dela.

Še čebele ne marajo vsakega človeka.

Čebela zaleže toliko zaroda, kolikor ga more porediti.

Zmeraj sedi doma kot trot.

Sršeni, ose in čebele bodo zmeraj prepir imele.

Brez potu, ni medu.

Po barvi na roži, se čebeli ne toži.

Čebela ne pogine ampak umre.

Ko zaženeš puščico resnice jo namoči v med.

Kdor med deli z medvedom, dobi manjši delež.

Med dela čast čebelam, ljubezen pa človeški duši.

Otroci so kot vosek; obdržijo tako obliko kot jih oblikujemo.

Sladek je kot med.

Na jeziku med, v srcu led.

Preveč nektarja postane strup.

Kdor z čebelami skopo postopa se medu oropa.

Ena čebela še ne naredi roja.

Čebelar in vinogradnik točita vsako leto. Če ne medu in vina pa solze.

Učimo se pri čebelah: pridnost bogati, pogum jača, enotnost nas napravi močne.

Čebela taka je kot njiva: če hočeš, da ti kaj da, ji moraš tudi dati, ne samo jemati.

V tujo ženo vrag žlico medu nastavlja.

Medena usta vrata odpirajo.

Kdor z rokami med meša, prste liže.

Zakonska zveza, je z medom namazan križ, med se poliže brž, a križ ostane.

Dokler lipa cvete, ne manjka čebel.

Bolje žlica meda, kakor lopata blata.

Na zunaj meden, na znotraj strupen.

Če dobi strd čebela, kmet dobro zrno pridela.

Prijazne besede so kot satovje, prijetne za dušo in zdrave za kosti.

Čebele ne bodo rojile pred nevihto.

Če pristni je čebelji med, je prava to nebeška jed, otroci se po njem krepe, in starši se po njem rede, vsak med pa nima te lastnosti, saj tudi medu umetnega je dosti, kar čebelica nam da, to nas poživi in okrepča.

Skrivnost čebelarstva je v zmernosti.

Manj odpiranja, več točenja!